Intelektualna lastnina je vrsta lastnine, ki je produkt človeške ustvarjalnosti in je ime pravnega koncepta, ki skrbi za varovanje intelektualne aktivnosti oz. znanja. Pravni koncept opredeljuje pravice avtorja nad njegovo intelektualno stvaritvijo in pravice javne dostopnosti do teh stvaritev.
To je predmet posebnega pravnega področja – prava intelektualne lastnine, ki ga urejata Zakon o industrijski lastnini in Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
Med pravice industrijske lastnine, ki jih ureja to pravno področje spadajo: patenti, modeli, znamke, geografske označbe, dodatni varstveni certifikati, topografije polprevodniških vezij in žlahtniteljske pravice. Za njihovo pridobitev je potrebna registracija oziroma podelitev pristojnega nacionalnega (ali tudi mednarodnega) urada. V Republiki Sloveniji je za to pristojen Urad RS za intelektualno lastnino.
Poleg tega poznamo še avtorske in sorodne pravice. Zanje ni potreben nikakršen registracijski postopek, saj avtorska pravica pripada avtorju že s samim nastankom avtorskega dela.
Poznamo pa še nekatere druge oblike intelektualne lastnine, ki prav tako predstavljajo rezultat inovativnega razmišljanja in ustvarjanja, vendar niso izražene v obliki, primerni za varstvo s katerimi od zgoraj navedenih pravic. To so na primer poslovne skrivnosti, strokovno znanje in izkušnje (know-how), recepti.
Intelektualna lastnina se v osnovi deli na:
Avtorska pravica je skupen izraz za številna upravičenja, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delimo jih na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge pravice avtorja.
Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela, zato ni potreben noben postopek, da bi bilo delo avtorskopravno varovano. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano in ima na njem avtorsko pravico. Avtorska pravica traja za avtorjevega življenja in 70 let po njegovi smrti.
Kot produkt človekovega duha je avtorsko delo nematerialna dobrina, ki pa jo je možno z določenimi postopki reproducirati v telesni obliki (izdelava kopij) oziroma netelesni obliki (priobčitev javnosti) ali predelati v novo avtorsko delo (prevod, adaptacija), čemur pravimo izkoriščanje avtorskega dela.
Materialne avtorske pravice dajejo avtorju monopol nad posameznimi oblikami izkoriščanja avtorskega dela (pravica do reprodukcije, pravica do javnega izvajanja itd.). Avtor bo svoje materialne interese uresničil tako, da bo sam izkoriščal svoje delo ob izključitvi vseh drugih, ali da bo dopustil izkoriščanje svojega dela komu drugemu proti plačilu.
V zadnjem času se materialne avtorske pravice ne nanašajo več zgolj na izkoriščanje avtorskega dela, ampak tudi na določene oblike razpolaganja s primerki avtorskega dela (pravica distribuiranja, pravic dajanja v najem).
Poleg materialnih avtorskih pravic obstajajo še premoženjska upravičenja, ki niso monopolne narave, temveč avtorju zagotavljajo zgolj denarno nadomestilo (sledna pravica, pravica javnega posojanja) ali kak drug premoženjski interes (pravica dostopa).
Moralne avtorske pravice predstavljajo duhovno vez med avtorjem in njegovim delom. Moralne avtorske pravice zagotavljajo avtorju uresničevanje moralnih interesov v zvezi z njegovim delom, tudi če je pravico do izkoriščanja dela prenesel na drugo osebo.
S pomočjo moralnih avtorskih pravic bo avtor lahko zahteval, da se na vsakem primerku avtorskega dela ali ob vsaki javni priobčitvi avtorskega dela navede njegovo ime, se uprl skazitvi ali okrnitvi svojega dela itd.
Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor je praviloma tisti, čigar ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na izvirniku ali pri objavi dela.
Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, na primer:
Kot avtorsko delo pa niso varovane:
Sorodne pravice so pravice fizičnih ali pravnih oseb, ki s svojim prispevkom omogočajo, da so avtorska dela dostopna širši javnosti. Imetniki sorodnih pravic so izvajalci, proizvajalci fonogramov (zgoščenk, magnetofonskih kaset itd.), filmski producenti, RTV organizacije, založniki in izdelovalci podatkovnih baz. Sorodna pravica traja praviloma 50 let od njenega nastanka.
Pravica do uporabe (izkoriščanja) avtorskih del se praviloma pridobi z avtorsko pogodbo, sklenjeno neposredno z avtorjem ali z ustrezno kolektivno organizacijo avtorjev, ki zastopa avtorje določene vrste avtorskih del.
Zakon dopušča izjeme, ko je uporaba avtorskih del prosta (npr. za potrebe obveščanja javnosti, za potrebe pouka idr.), to je brez avtorjevega dovoljenja in brez plačila honorarja avtorju. Prosto je tudi reproduciranje (kopiranje, presnemavanje) avtorskih del v največ treh primerkih za privatno uporabo fizičnih oseb ali za lastno uporabo znotraj nekaterih javnih ustanov (arhivi, knjižnice, šole).
Za ublažitev škode, ki jo avtorji utrpijo s prostim privatnim reproduciranjem njihovih del, jim zakon priznava posebno pavšalno nadomestilo, ki so ga dolžni plačati proizvajalci oziroma uvozniki proizvodov, ki omogočajo množično kopiranje in presnemavanje avtorskih del.
Zakon pozna tudi primere, ko je uporaba avtorskih del dopustna brez avtorjevega dovoljenja, vendar je uporabnik dolžan plačati denarno nadomestilo za uporabo dela (ponatis že objavljenih člankov v periodičnem tisku, objava odlomkov književnih del v čitankah), kar imenujemo zakonita licenca.
Kolektivno upravljanje avtorskih pravic omogoča avtorjem in drugim imetnikom pravic bolj preprosto in učinkovito upravljanje pravic v razmerah množičnega koriščenja njihovih del, uporabnikom pa enostaven dostop do zakonite uporabe številnih del. Posebej za ta namen se ustanovijo kolektivne organizacije avtorjev, ki nastopajo kot kolektivni zastopnik avtorjev določene vrste del (glasbenih, književnih, avdiovizualnih itd.) iz vse države.
Na podlagi recipročnih sporazumov med ustreznimi kolektivnimi organizacijami iz različnih držav je omogočeno kolektivno upravljanje pravic domačih avtorjev v tujini in tujih avtorjev pri nas. Domačim uporabnikom avtorskih del je na ta način omogočen dostop do repertoarja del avtorjev tako rekoč z vsega sveta.
Patent je izključna in zakonsko zaščitena pravica fizične ali pravne osebe za izum, ki je nov, na inventivni ravni in je industrijsko uporabljiv. Izum oziroma tehnična rešitev je nova, če ni obsežena s stanjem tehnike, se pravi, da ni bila pred datumom vložitve patentne prijave dostopna javnosti z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na katerikoli drug način.
Izum je na inventivni ravni, če za strokovnjaka predmet izuma očitno ne izhaja iz stanja tehnike.
Izum je industrijsko uporabljiv, če se predmet izuma lahko proizvede ali uporabi v katerikoli gospodarski dejavnosti, vključno s kmetijstvom.
Patent traja 20 let od datuma vložitve prijave, patent s skrajšanim trajanjem pa deset let od datuma vložitve prijave.
Pred raziskavo ali najpozneje pred prijavo izuma in pripravljanjem patentne prijave je potrebno preveriti stanje tehnike tudi v javno dostopnih patentnih bazah oziroma registrih.
Informacijske baze/registri patentov:
Model je izključna pravica fizične ali pravne osebe, s katero se zavaruje videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo.
Postopek za registracijo se začne s prijavo pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ki jo slovenski prijavitelji lahko vložijo sami ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri uradu, tuji pa samo prek zastopnika.
Preden vložite zahtevo za registracijo modela, vam svetujemo, da se pozanimate, kaj se lahko registrira kot model, ali je vaš videz izdelka resnično nov in ima individualno naravo…
Na poti do komercializacije je potrebno preveriti tudi stanje tehnike in opraviti raziskavo trga ter se tako prepričati, ali je ideja zares nova in inovativna.
Baza registriranih modelov: DesignView.
Model traja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave, vendar največ 25 let. Ob plačilu ustreznih pristojbin se lahko obnavlja vsakih pet let.
Prijava za registracijo modela se načeloma vloži v tistih državah, v katerih želimo zavarovati svoje interese ali v katerih pričakujemo, da bo naša konkurenca poskušala izkoriščati naš videz izdelka z izdelavo izdelka ter s ponujanjem in dajanjem na trg.
Kot znamka se sme registrirati znak ali kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati.
Postopek za registracijo se začne s prijavo pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ki jo lahko slovenski prijavitelji vložijo sami ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri uradu, tuji pa samo prek zastopnika.
Preden vložite zahtevo za registracijo znamke, je potrebno da se pozanimate, kaj se lahko registrira kot znamka, ali je enaka ali podobna znamka že registrirana, kako poteka postopek registracije…
Na poti do komercializacije je potrebno preveriti tudi stanje tehnike in opraviti raziskavo trga ter se tako prepričati, ali je ideja zares nova in inovativna.
Baza registriranih blagovnih znamk: TMView
Znamka traja deset let od datuma vložitve prijave in se lahko poljubno mnogokrat obnovi za nova desetletna obdobja.
Urad popolnega preizkusa prijav znamk, to je preverjanja, ali bi morebitna registracija znamke kršila starejše pravice drugih, ne izvaja. Tovrstni preizkus izvede šele na podlagi ugovora tretjih.
Znamka se za druge države lahko registrira na tri načine: z nacionalno prijavo, mednarodno prijavo ali evropsko prijavo.
Z geografsko označbo se zavarujejo oznake, ki označujejo izvor blaga z nekega geografskega območja, če je kakšna značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
V Sloveniji je področje geografskih označb urejeno v z več predpisi.
Pred vložitvijo zahteve za registracijo geografske označbe, se je potrebno pozanimati kaj se lahko registrira kot geografska označba, kateri organ je pristojen za registracijo, kako poteka postopek po Zakonu o industrijski lastnini, kdo lahko vloži zahtevo…
Trajanje geografske označbe časovno ni omejeno. Prav tako uradu ni potrebno plačevati pristojbin za vzdrževanje registrirane geografske označbe.
Žlahtniteljska pravica je pravica razpolaganja s semenskim materialom in pridelki zavarovane nove sorte rastline. Pravica traja do konca dvajsetega leta od datuma pridobitve pravice. Pri hmelju, vinski trti in drevesnih vrstah pa traja do konca 25. leta od dneva pridobitve.
Polprevodniško vezje je naprava za izvajanje elektronske funkcije, ki je v končni obliki ali vmesni obliki nedeljiva celota iz ene ali več spojenih plasti s polprevodniškimi elementi, od katerih je vsaj eden aktiven element.
Topografija polprevodniškega vezja je enolično določeno zaporedje medsebojno povezanih slikovnih vzorcev za vsako plast polprevodniškega vezja, pri čemer ti vzorci ponazarjajo razporeditev polprevodniških elementov na plasteh, ne glede na kakšen način je ta razporeditev upodobljena z zapisom, kodami ali izražena na kakšen drug način.
Topografija se lahko zavaruje, če je izvirna, to pa je, če je rezultat lastnega ustvarjalnega napora in v času nastanka ni bila znana iz vsakodnevne rabe v industriji.
