Intelektualna lastnina je vrsta lastnine, ki je produkt človeške ustvarjalnosti in je ime pravnega koncepta, ki varuje intelektualno dejavnost ali znanje. Pravni koncept opredeljuje pravice avtorja nad njegovo intelektualno stvaritvijo in pravice javnega dostopa do teh stvaritev.
To je predmet posebnega pravnega področja – prava intelektualne lastnine, ki ga ureja Zakon o industrijski lastnini in Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
Pravice industrijske lastnine, ki jih ureja to pravno področje, vključujejo: patente, modele, blagovne znamke, geografske označbe, dodatne varstvene certifikate, topografije polprevodniških vezij in pravice žlahtniteljev rastlin. Za njihovo pridobitev je potrebna registracija ali podelitev s strani pristojnega nacionalnega (ali mednarodnega) urada. V Republiki Sloveniji je za to pristojen Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino.
Poleg tega poznamo tudi avtorske in sorodne pravice. Zanje ni potreben postopek registracije, saj avtorske pravice pripadajo avtorju od samega nastanka avtorskega dela.
Poznamo tudi nekatere druge oblike intelektualne lastnine, ki prav tako predstavljajo rezultat inovativnega razmišljanja in ustvarjanja, vendar niso izražene v obliki, primerni za zaščito z nobeno od zgoraj naštetih pravic. Sem spadajo na primer poslovne skrivnosti, strokovno znanje in izkušnje (know-how) ter recepti.
Avtorske pravice so skupni izraz za vrsto pravic, ki avtorju zagotavljajo uresničevanje njegovih premoženjskih (materialnih) in osebnih (moralnih) interesov v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela. Delijo se na materialne avtorske pravice, moralne avtorske pravice in druge avtorske pravice.
Avtorske pravice pripadajo avtorju na podlagi samega nastanka dela, zato za avtorsko zaščito dela ni potreben noben postopek. Primer: ko pisatelj napiše roman, je njegovo delo že zaščiteno in ima avtorske pravice na njem. Avtorske pravice trajajo za avtorjevo življenje in 70 let po njegovi smrti. Avtorsko delo kot produkt človeškega duha je nematerialno premoženje, ki ga je mogoče reproducirati v fizični obliki (izdelava kopij) ali v nematerialni obliki (priobčitev javnosti) ali preoblikovati v novo avtorsko delo (prevod, priredba), kar imenujemo izkoriščanje avtorskega dela.
Materialne avtorske pravice dajejo avtorju monopol nad posameznimi oblikami izkoriščanja avtorskega dela (pravica do reproduciranja, pravica do javnega izvajanja itd.). Avtor bo svoje materialne interese uresničeval tako, da bo svoje delo izkoriščal sam, z izključitvijo vseh drugih, ali pa bo dovolil nekomu drugemu, da njegovo delo izkorišča za plačilo. V zadnjem času se materialne avtorske pravice ne nanašajo več le na izkoriščanje avtorjevega dela, temveč tudi na določene oblike razpolaganja s primerki avtorjevega dela (pravica do distribucije, pravica do dajanja v najem). Poleg materialnih avtorskih pravic obstajajo tudi premoženjske pravice, ki niso monopolne narave, temveč avtorju zagotavljajo le denarno nadomestilo (sledna pravica, pravica javnega posojanja) ali kakšen drug premoženjski interes (pravica dostopa).
Moralne avtorske pravice predstavljajo duhovno vez med avtorjem in njegovim delom. Moralne avtorske pravice avtorju zagotavljajo uresničevanje moralnih interesov v zvezi z njegovim delom, tudi če je pravico do izkoriščanja dela prenesel na drugo osebo. S pomočjo moralnih avtorskih pravic bo avtor lahko zahteval, da je njegovo ime navedeno na vsakem primerku avtorskega dela ali ob vsaki javni priobčitvi avtorskega dela, ugovarjal popačenju ali okrnjenju svojega dela itd. Avtor je fizična oseba, ki je delo ustvarila. Avtor je praviloma tisti, čigar ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na izvirniku ali ob objavi dela.
Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve na področju književnosti, znanosti in umetnosti, ki so izražene na kakršen koli način, na primer:
Vendar pa naslednje ni zaščiteno kot avtorska dela:
Sorodne pravice so pravice fizičnih ali pravnih oseb, ki s svojim prispevkom omogočijo dostop do avtorsko zaščitenih del širši javnosti. Imetniki sorodnih pravic so izvajalci, proizvajalci fonogramov (CD-jev, kaset itd.), filmski producenti, radiodifuzne organizacije, založniki in ustvarjalci baz podatkov. Sorodna pravica običajno traja 50 let od njenega nastanka.
Pravica do uporabe (izkoriščanja) avtorsko zaščitenih del se običajno pridobi z avtorsko pogodbo, sklenjeno neposredno z avtorjem ali z ustrezno kolektivno organizacijo avtorjev, ki zastopa avtorje določene vrste avtorsko zaščitenega dela.
Zakon dovoljuje izjeme, kadar je uporaba avtorsko zaščitenih del prosta (npr. za namene obveščanja javnosti, za namene poučevanja itd.), torej brez avtorjevega dovoljenja in brez plačila nadomestila avtorju. Prav tako je prosto reproduciranje (kopiranje, sinhronizacija) avtorsko zaščitenih del v največ treh izvodih za zasebno uporabo fizičnih oseb ali za njihovo lastno uporabo v določenih javnih ustanovah (arhivi, knjižnice, šole).
Za ublažitev škode, ki jo avtorji utrpijo zaradi prostega zasebnega reproduciranja svojih del, zakon priznava posebno pavšalno nadomestilo, ki ga plačajo proizvajalci ali uvozniki izdelkov, ki omogočajo množično kopiranje in podvajanje avtorsko zaščitenih del.
Zakon priznava tudi primere, ko je uporaba avtorsko zaščitenih del dovoljena brez avtorjevega dovoljenja, vendar je uporabnik dolžan plačati denarno nadomestilo za uporabo dela (ponatise že objavljenih člankov v periodičnih publikacijah, objavo odlomkov literarnih del v berilih), kar se imenuje zakonita licenca.
Kolektivno upravljanje avtorskih pravic omogoča avtorjem in drugim imetnikom pravic enostavnejše in učinkovitejše upravljanje njihovih pravic v pogojih množičnega izkoriščanja njihovih del, uporabnikom pa enostaven dostop do zakonite uporabe številnih del. Za ta namen so ustanovljene avtorske kolektivne organizacije, ki delujejo kot kolektivni zastopnik avtorjev določene vrste del (glasbenih, literarnih, avdiovizualnih itd.) z vse države.
Na podlagi vzajemnih sporazumov med ustreznimi kolektivnimi organizacijami iz različnih držav je omogočeno kolektivno upravljanje pravic domačih avtorjev v tujini in tujih avtorjev v Sloveniji. Na ta način imajo domači uporabniki avtorsko zaščitenih del dostop do repertoarja del avtorjev praktično z vsega sveta.
Patent je izključna in pravno zaščitena pravica fizične ali pravne osebe za izum, ki je nov, vključuje inventivno raven in je industrijsko uporaben. Izum ali tehnična rešitev je nova, če ni vključena v stanje tehnike, torej ni bila javnosti dostopna z ustnim ali pisnim opisom, z uporabo ali na kakršen koli drug način pred datumom vložitve patentne prijave.
Patentne baze podatkov/registri:
Oblika je izključna pravica fizične ali pravne osebe, ki varuje videz izdelka, ki je nov in ima individualni značaj.
Postopek registracije se začne z vlogo pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije, ki jo lahko slovenski prijavitelji vložijo sami ali prek zastopnika, vpisanega v register zastopnikov pri uradu, medtem ko lahko tuji prijavitelji vložijo le prek zastopnika.
Pred vložitvijo zahteve za registracijo oblike svetujemo, da se pozanimate, kaj se lahko registrira kot oblika, ali je vaša oblika resnično nova in ima individualni značaj …
Na poti do komercializacije je treba preveriti tudi najsodobnejšo tehnologijo in opraviti tržno raziskavo, da se prepričamo, da je ideja resnično nova in inovativna.
Baza podatkov registriranih oblik: DesignView.
Zasnova velja eno ali več petletnih obdobij od datuma vložitve prijave, vendar ne več kot 25 let. Podaljša se lahko vsakih pet let po plačilu ustreznih pristojbin.
Zahteva za registracijo zasnove se običajno vloži v tistih državah, v katerih želimo zaščititi svoje interese ali v katerih pričakujemo, da bodo naši konkurenti poskušali izkoristiti našo zasnovo izdelka z izdelavo izdelka ter njegovo ponudbo in dajanjem na trg.
Blagovna znamka se lahko registrira kot znak ali kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično predstaviti.
Postopek registracije se začne z vlogo pri Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije, ki jo lahko slovenski prijavitelji vložijo sami ali prek zastopnika, vpisanega v register zastopnikov pri uradu, medtem ko jo lahko tuji prijavitelji vložijo le prek zastopnika.
Pred vložitvijo zahteve za registracijo blagovne znamke se morate pozanimati, kaj se lahko registrira kot blagovna znamka, ali je že registrirana enaka ali podobna blagovna znamka, kako poteka postopek registracije itd.
Na poti do komercializacije je treba preveriti tudi najsodobnejše stanje tehnike in opraviti tržno raziskavo, da se prepričamo, da je ideja resnično nova in inovativna.
Baza podatkov registriranih blagovnih znamk: TMView
Blagovna znamka velja deset let od datuma vložitve prijave in se lahko poljubnokrat podaljša za nova desetletna obdobja.
Urad ne izvaja popolnega pregleda prijav blagovnih znamk, tj. preverjanja, ali bi morebitna registracija blagovne znamke kršila prejšnje pravice drugih. Takšen pregled se izvede le na podlagi ugovora tretjih oseb.
Blagovna znamka se lahko za druge države registrira na tri načine: z nacionalno prijavo, mednarodno prijavo ali evropsko prijavo.
Geografska označba varuje znake, ki označujejo poreklo blaga z določenega geografskega območja, če je katera koli značilnost tega blaga bistveno odvisna od njegovega geografskega porekla.
V Sloveniji področje geografskih označb ureja več predpisov.
Pred vložitvijo zahteve za registracijo geografske označbe se je treba pozanimati, kaj se lahko registrira kot geografska označba, kateri organ je pristojen za registracijo, kako poteka postopek po Zakonu o industrijski lastnini, kdo lahko vloži zahtevo …
Trajanje geografske označbe ni časovno omejeno. Prav tako uradu ni treba plačevati pristojbin za vzdrževanje registrirane geografske označbe.
Žlahtniteljska pravica je pravica do razpolaganja s semenskim materialom in pridelki zavarovane nove rastlinske sorte. Pravica traja do konca dvajsetega leta od dneva pridobitve pravice. Pri hmelju, vinski trti in drevesnih vrstah traja do konca petindvajsetega leta od dneva pridobitve.
Polprevodniško vezje je naprava za izvajanje elektronske funkcije, ki je v svoji končni ali vmesni obliki nedeljiva celota, sestavljena iz ene ali več med seboj povezanih plasti s polprevodniškimi elementi, od katerih je vsaj eden aktivni element.
Topografija polprevodniškega vezja je enolično določeno zaporedje med seboj povezanih slikovnih vzorcev za vsako plast polprevodniškega vezja, kjer ti vzorci ponazarjajo razporeditev polprevodniških elementov na plasteh, ne glede na to, kako je ta razporeditev prikazana z notacijo, kodami ali izražena na kakršen koli drug način.
Topografija je lahko zaščitena, če je izvirna, torej če je rezultat lastnega ustvarjalnega truda in v času nastanka ni bila znana iz vsakdanje uporabe v industriji.
